Ob 40-letnici enote Mojca je naša strokovna delavka Ana Lipušček napisala pesem ob obeležitvi tega pomembnega dogodka.
Pod Mojčino streho
| Zapiskal je vlak in hop! – na peron
mogočen lev, žirafa elegantna, živahna zebra, za njimi pa – neroden slon. »Kam naj gremo?« se dregnejo pod rebra.
Po ulicah mimo vseh avtov utrejo pot si kraj potoka in tam zagledajo otroka! Le kam ga mama pelje v vozičku?
Ob Kornu pridejo do novega asfalta. »Poglejte hišo – sivo-bela malta. Saj to je vrtec!« Vanj zavije mati. »Naj gremo noter? Nočemo čakati!« |
Na vhodu lêva in za njim ostale
pozdravi Mojca in jih vse povabi: »Stopite noter ter poglejte male. Ali od vas morda še kdo kaj rabi? Perica, hišniku, šivilja tu so, čistilka, kuharica – streže peso …«
Na prvih vratih lev zagleda … sebe! Potrka, vstopi, vonja pa … medvede. Otroci pridno rišejo in se igrajo, na školjko lulajo in gatke že imajo. »Mi smo največji,« rečejo ponosno, »oblečemo se skoraj sami, jasno!«
Kar skoz’ kopalnico in glej, žirafe dol s stene gledajo na razigrane otroke – bistre, polne energije, med njimi kdaj pa kdaj ni sinergije. Jim ljube knjige so, avti, igračke … Nekoč skupini tej so rekli mačke. |
Pokuka naš obisk pri tretjih vratih.
Pogled ustavi vsem se na copatih. Navihančki, poznani vsem kot zebre, pustili rutke so, obuli čevlje, šli na igrišče vozit poganjalčke; učijo še pravil se bivše račke.
Pod varstvom slonov bivajo najmlajši: prisrčni, živi, gibajo se rajši, kakor na stolčkih le sedijo mirno; bi plezali in padali izvirno. So srečni, ko se stisnejo v naročje, kot polžki slinijo se po otročje.
»Oh, Mojca, kako je pri tebi toplo! Z otroki bi rade ostale, bo šlo?« »Živali preljube, ne vidim problema, saj štiri desetletja skrb je le ena. Naj čutijo vsi pod mojo skrbjo: pod Mojčino streho je vedno lepo!«
|
