POLETJE (Damjana Kenda Hussu) Sonce na nebu kozolce prevrača, beli oblaček je žarkom igrača. Mi pa tu spodaj v travi ležimo, v senci vse štiri od sebe molimo. Nebo kot polikana modra je juha, glavo pahljamo si z listi repuha. Potok po kapljicah vodo pretaka v zrak izparela žabja je mlaka. Ptice na drevju brezskrbno sedijo, mušice kar same jim v kljun prifrčijo; ah, če bi mi perutnice imeli, takoj, pri priči, bi k morju zleteli. Naj sonce pripeka, kakor hoče, naj bo poletje še dolgo in vroče; za kupček drobiža vedno dobimo dovolj sladoleda, da se ohladimo.
