… enkrat je bil en majhen škrat…
Da, čisto zares… ga še ne poznate?
Zeleni škrat je izjemno zelen škrat. Zelen je bolj kot list – pravzaprav je zelen kot Marsovec, čeprav tega noče priznati. Ni čudno, da ga v gozdu res težko najdemo.
Brž, ko zasliši rahel ropot, šumenje in prasketanje, se škratek skrije v skrite kotičke gozda. Včasih nas tiho opazuje izza kakšnega grma, mišje luknjice ali drevesnih debel.
Rad nam tudi malo ponagaja in z dreves na nas meče želode… ali pa skače po drevesnih krošnjah, ter na nas stresa listke.
Ah ta škratek… res je pravi mali navihanček!
… no če dobro pomislimo, je čisto tak kot mi. Prav z veseljem bi se igrali z njim, raziskovali skrivnosti gozda, pa še in še. No zakaj pa ne? Poiščimo ga..
Gremoooo… lov za Zelenim škratom se začenja!
No, ob Soči ga ni bilo… Nič za to, ga bomo že našli!
Iskali smo in iskali… prebrskali smo gosto grmovje, drevesne dupline in krošnje, luknje pod štori, pregledali vsako rožico posebej…
Škratka pa nikjer!
Škratek, le kje si?
Pravijo, da Zeleni škrat živi v duplini Stoletnega hrasta…
no, če dobro pomislimo, smo tam res slišali globoko smrčanje. Mogoče pa to le ni bil polh. Zakaj ne bi preverili?
… in res smo ga našli.
Škratek je trdno smrčal v svojem Hrastu… kaj ne, po vseh norčijah, ki nam jih je povzročal po poti, je bil prav gotovo utrujen.
Previdno smo ga odnesli s seboj na travnik in ga s pesmico prebudili iz globokega spanca. Skupaj smo se zabavali še celotno dopoldne. Raziskovali smo travnik in cvetlice, se sladkali s sadjem, peli in plesali.
Škratek pa nas je naučil tudi svojo pesem “Enkrat je bil en škrat”.
O svojih doživetjih z Zelenim škratkom smo v vrtcu hiteli pripovedovati svojim prijateljicam “Marjeticam”… seveda, kakor mi to znamo.
Krilili smo z rokami, čebljali in se oglašali…. No ja, malo je težko, če pa smo še tako majhni.
Kaj pa, če bi Zelenega škratka povabili k nam v vrtec?
… tako bi ga spoznale tudi “Marjetice”.
Prav z veseljem je prišel… in to ne samo enkrat.
Dnevi v vrtcu so bili z Zelenim škratkom res nekaj posebnega… polni gozdne čarovnije, zabave in novih odkritij.
…včasih smo skupaj prepevali…
… včasih je škratek s seboj prinesel svoje gozdne igrače…
Z njimi smo ustvarjali in se igrali. Škratku smo pripravili gobji čaj, polžje potičke, mahovo juho, pa še in še.
Mmm… kako slastno!
Nekega dne pa je škratkov gozd prekrila bela odeja. Nekaj te “odeje” je škratek delil tudi z nami.
Škratek pravi, da je to sneg… mrzel, moker, čaroben sneg!
Veste, da se je na naših rokah spremenil v vodo?
Kakšna čarovnija!
Narava je za nas postala prava igralnica in učilnica.
Hvala ti Zeleni škrat, ker si nam pokazal, kako čudovita je narava in koliko možnosti za učenje, igro, gibanje in raziskovanje nam ponuja.
Marjetice in Maki se že veselimo, da nas spet obiščeš!
