Ko so se popoldanske sence podaljšale in je jesen po tiho obarvala travnike in drevesa — tokrat z mislijo na prihodnost — se je izpod rok naših dedkov in babic rodila nova zgodba. V okviru projekta Šolski ekovrtovi smo letos v Čričku zasnovali pravi mali “ekovrt”: z zemljo pod nohti in z veliko radovednosti v očeh.
Že ob koncu poletja smo se lotili dela. Z nonami in nonoti smo stopili na del igrišča, ki se je za trenutek spremenilo v majhno gradbišče. Stari starši so nam pomagali zvoziti prst do vnaprej pripravljenih cevi, osnovo za naš vrt, majhne posteljice za seme. Otroci so z iskrivimi pogledi sodelovali pri vsaki stopnji nastajanja vrta: na dno so skupaj s svojimi starimi starši polagali kamenje, ki so ga prinašali v majhnih kupčkih; nanj smo razprostrli karton kot mehko pregrado; čez so otroške roke razporedile suhe veje; vrh smo nato napolnili z zemljo, pripravljeno za prihodnost. Tako smo ustvarili drenažno osnovo, iz katere bo spomladi zraslo kdo ve kaj.
Dan piknika je bil dan ustvarjalnosti. Že zjutraj je v vsaki skupini zavel kuharski veter.
Najmlajši so se lotili priprave kompota iz jabolk in sliv. Z majhnimi prstki so pridno metali koščke sadja v lonec, opazovali, kako se mehurčki dvigajo in kako se barve prelivajo.
Otroci iz skupine medvedki so se preizkusili v peki medenjakov. Mesili so testo, oblikovali kroglice, posipali cimet — in se ob tem neskončno zabavali. Vonj medu in začimb je že dopoldne napolnil igralnice.
V skupini Zajci je nastajala frtalja z zelišči. Otroci so nabirali drobnjak, trgali meliso in meto, opazovali različne začimbne lončke, ki so nam ostali še od lanske sezone. Preložili so začimbe v posodo, jih vmešali v jajčno zmes in na koncu z vzgojiteljicami spekli pravo primorsko dobroto.
V skupini Jeleni je nastajal drobnjakov mlečni namaz. Otroci so s ponosom mešali, tlačili in rezali, ob tem pa spoznavali, kako se iz preprostih sestavin lahko rodi nekaj slastnega.
Najstarejši otroci, ki že samozavestno držijo nož, so pripravili sladici. Rezali so jabolka, jih ribali, dodajali sladkor, mešali in oblikovali nadev za štrudelj. Z zavihanimi rokavi so pomagali zaviti testo v dolgo jabolčno kačo. Spekli so tudi pecivo iz jabolk in gresa — mehko, sočno in polno vonja po jeseni. Jabolka iz našega sadovnjaka so namreč že kar težko čakala, da jih spremenimo v slastne dišeče jedi.
Popoldne, ko so se starši zbrali na pikniku, so bile mize že bogato obložene.
Da bi dogodek dobil še bolj igriv pridih, smo ponovno uvedli posebne jesenske “cene”. Vsaka jed je imela svojo vrednost: kompot je stal ; frtalja denimo. Otroci so morali za izbrano jed pravilno “plačati” in tako smo kuharsko ustvarjalnost prepletli z matematiko in naravoslovjem.
Zadišalo je po domačem, po vrtu, po skupnosti. Otroci so z iskrico v očeh razlagali, kako so rezali, mešali, nabirali in gnetli, starši pa so z njimi okušali jedi, ki so nosile okus otroških rok in toplino jesenskega dne.
Naš ekovrt je tako postal več kot le vrt. Postal je prostor učenja, medgeneracijskega povezovanja, raziskovanja, ustvarjalnosti in skupnega dela. Postal je zgodba — in ta zgodba raste naprej.
Naj tudi prihodnji dnevi prinesejo nove poganjke, nove nasmehe in nove trenutke, ko se bomo skupaj sklonili nad zemljo ter ji zaupali nova semena.
