Kresničke smo se pred počitnicami odpravile na lov za barvami gozda.
Obiskali smo naš Panovec in ugotovili, da je v njem še vedno veliko rjave barve.
Malo je bilo zelene, nad nami modro nebo, čisto na koncu pa smo našli tudi čisto majhno pikico rdeče barve (bodikin plod).
Ampak nismo še pozabili naših Nagajivčkov.
Po poti smo srečali sprehajalca in ga povprašali, če jih je kaj videl. Pa nas je povprašal kakšni so.
“Črni, z zelenimi očmi in kremplji na rokah.” smo odgovorili. Pa jih nista videla.
Tako smo na vrhu hriba drevo povprašali ali jih je kaj videlo.
Pa nam je povedalo, da je prav blizu staro požagano deblo in naj jim tam naredimo hišico.
Rečeno storjeno – in smo zidali. Seveda nismo imeli opeke, ampak smo za hišico uporabili kar večje in manjše veje.
Za posteljo, streho in zavese na oknih pa smo uporabili listje.
Sedaj pa držimo pesti, da jih ob naslednjem obisku najdemo v hišici.
Mogoče jih bomo slišali kako drnjohajo.
Ker pa je gozd najboljši poligon za dogodivščine vseh sort, smo v njem tudi potelovadili – hodili po velikem mostu, skakali čez blatne prepade in hudournike, tekali in kdaj pa kdaj tudi padli v mehko listje. Nič nismo jokali, le otresli hlače in švist naprej. Poleg Nagajivčkov so našo domišljijo burile tudi stopinje v blatu. Kaj pa če je medved, volk, dinozaver?!
“Tamara gremo v vrtec, jaz se bojim medveda!”
